Konteksti (Tomaž Bešter),
2. junij 2014
―
Kaj bi pa vi napisali, če bi vedeli, da bo to zadnja stvar, ki jo boste napisali? Kako bi naredili piko na i svoji literarni dediščini? Bi se ukvarjali s tem, da bi gledali nazaj, naredili nekakšen literarni cv svojemu življenju? Bi se raje ozrli v čas, ko vaših spominov ne bo več in bo – če seveda bo – tam spomin na vas? Bi se zahvalili tistim, ki jim nekaj dolgujete, da ste prišli od tja, kjer ste? Bi prazne liste raje popisali z opisovanjem svojega videnja stanja, v katerem smo? Bi nemara rajši izkoristili prostor, da bralcem in bodočim rodovom zapustite tisto, kar menite, da jim bo pomagalo k boljšemu jutri? Bi se trudili napisati kratko zgodbo? Takšno, ki jo bodo lahko prebrali vsi? Ali bi raje napisali nekoliko daljšo, da bi imeli dovolj prostora za vse, kar želite povedati? Bi uporabili malo oseb in razvijali njihove karakterje? Bi raje uporabili več oseb in bistvo knjige premaknili v osvetlitev neke širše ideje, ki posameznika presega? Imate takšno idejo? Kakšna je ta ideja? Jo želite zamaskirati do bralčeve onemoglosti ali bi jo raje narisali, da bi bila hitreje doumljiva? Znate risati? Kaj je v resnici v vas, če vas vrženost v situacijo prisili v premislek o zadnji stvari, ki jo boste napisali? Kaj bi napisali, če bi vedeli, da ne boste napisali ničesar drugega več?
Roberto Bolaño se je s tem vprašanji skoraj zagotovo, vsaj na daleč, srečal. Od tam 2666. In o tej knjigi imam sila mešane občutke. Po eni strani me je namučila, kot že dolgo nobeno drugo branje, a po drugi me je začarala z mnogimi tako mojstrsko napisanimi razmišljanji, zaradi katerih sem se spomnil na to, zakaj je branje kot tako sploh smiselno. Priznam, bil sem kar nekajkrat že na tem, da zadevo odložim, mogoče vsaj toliko, da naredim malo premora s čim bolj… bolj logičnim, nekaotičnim, jasnim, svetlim… Pa me je zopet postrgalo tja nekam v globoke vode bralne hipnoze, zaradi katere je vredno brati in najbrž edino vredno tudi pisati literaturo. Prav tako je knjiga napisana z nekim apokalipti